Morje je treba spoštovati

Ta deluje pod okriljem Nacionalnega Inštituta za biologijo in je edina slovenska ustanova, ki proučuje morje in spremlja njegovo kakovost. 

Dr. Ramšakova nam pritrdi v naših opažanjih, da je »meduz« v Jadranu v zadnjih letih vedno več, a nas opozori, da nikakor ne gre samo za meduze. »Gre za zelo različne živalske skupine, strokovno jim pravimo želatinozni makrozooplankton. Skupni so jim želatinasto telo, zgrajeno iz želatinaste mase (ali mezoglea), hidrostatski skelet ter gastrovaskularna votlina z eno odprtino, ki deluje obenem kot usta in anus, skozi njo se ti organizmi prehranjujejo in odvajajo odpadne produkte. Od želatinoznega makrozooplanktona so najbolj nevarni ožigalkarji (lat. Cnidaria), ker imajo vsi ožigalke ali nematociste, s katerimi  lovijo ter omrtvičijo svoj plen ali po naključju oz. v samoobrambi ožgejo kopalca. Moč strupa se od vrste do vrste ožigalkarjev razlikuje. Tudi v Jadranskem morju so v preteklosti že večkrat opazili eno od nevarnejših vrst, to je Carybdea marsupialis, ki jo sicer bolj pogosto najdemo v tropskih in subtropskih morjih, medtem ko so izjemno nevarne morske ose Chironex fleckeri pogoste ob obalah Avstralije, zato tam ob plažah stojijo številne opozorilne table, kadar se pojavijo množičneje, pa plaže tudi zapirajo. Ožig te vrste lahko pri kopalcu vodi do srčnega zastoja in celo v smrt, najpogosteje zaradi utopitve. Veliko teh majhnih živalic, ki jih v zadnjih letih opažamo tudi v slovenskem morju, pa je povsem nenevarnih,« nas pomiri. 

Slika: Kockaste meduze so zelo nevarne, zaradi večine ožigov je potrebna hospitalizacija, v izjemnih primerih ožig povzroči celo smrt. Morska osa  velja celo za najbolj nevarno morsko žival, saj ima ena meduza v sebi toliko strupa, da z njim ubije 50 ljudi, a so ožigi k sreči redki. 

Ena takih je tudi ta, ki jo ljudje letos najpogosteje opažajo, to je sodčkasti salpovec z latinskim izrazom Salpa maxima, ki smo ga v Jadranu množičneje opazili že leta 2013. Na otip je salpa precej trda, prozorne barve, tako da jo zlahka tudi spregledamo, jo pa kopalec, ker spominja na nekakšen žele, občuti, ko med zamahom z rokami udari ob njo. Salpe se tvorijo v dolgih, večmetrskih verigah, nastanejo z nespolnim razmnoževanjem, ob razpadu posamezne kolonije pa se ločijo – te posamezne organizme nato morski tokovi zanesejo proti obali, kjer jih ljudje tudi opazijo, sicer pa živijo na odprtem morju, daleč stran od obale. Salpi zelo podobna vrsta je tudi rebrača, tujerodna vrsta, ki jo že več let prav tako pogosto opazimo v naših vodah. Tudi rebrača je brezbarvna ter sluzasta in – kar je najpomembneje – kopalcu povsem nenevarna, saj podobno kot salpa nima ožigalk.

Klobučnjaki, koralnjaki, trdoživnjaki, kockaste meduze

Živalsko deblo ožigalkarjev obsega štiri glavne skupine: klobučnjake, koralnjake,  trdoživnjake in kockaste meduze. Največ je koralnjakov, kar 6300 različnih vrst. Najbolj znane predstavnice te skupine so vetrnice, nekatere so lahko zelo nevarne in lahko hudo opečejo, ter korale. Koralnjaki ne plavajo, pač pa so pritrjeni, običajno na morsko dno. Druga skupina ožigalkarjev so trdoživnjaki. Teh je pol manj kot koralnjakov, okoli 3700 vrst, na Jadranu okoli sto. Nam najbolj znana predstavnika te skupine sta morsko kolesce, ki ga v morju opažamo spomladi, ter trdoživ, majhen organizem, ki ga najdemo v sladkih vodah. Predstavnikov tretje skupine, klobučnjakov, to je tistih, ki jih ljudje preprosto napačno vsepovprek imenujemo kar meduze, pa je najmanj. Na svetu jih je okoli 200, v Sloveniji oz. v Jadranskem morju pa le približno deset vrst, a kljub temu so prav ti ljudem najbolj poznani. Najmanjše število vrst, okoli 20, je v skupini kockastih meduz, ki so tudi najbolj nevarne ljudem.

O tem, kolikšno je njihovo število, je težko govoriti, saj gre vselej zgolj za približne ocene. »Klobučnjak je v resnici pravo ime za meduzo. Ime so te živali dobile zaradi svoje oblike, ki spominja na klobuk. Meduza je samo spolna generacija, to pomeni vrsta klobučnjaka, ki se spolno razvija. Meduze so različnih spolov, lahko so tudi hermafroditi, odvisno od vrste, a običajno imamo tako samce kot samice, ki proizvedejo spolne celice, jih izločijo v morje, iz njih nastane embrio ali zarodek, iz njega se razvije ličinka, ki se pritrdi na trdno podlago v morju, in iz nje zraste polip. Polip je za razliko od meduze nespolna generacija klobučnjaka, ki brsti in proizvaja majhne meduze. Ko dozorijo, se te odlepijo od polipa in odplavajo, zelo hitro rastejo, v njih se razvijajo spolne celice ter se razmnožujejo naprej.« 

Klobučnjaki običajno živijo od nekaj mesecev do enega leta, prehranjujejo se po večini s planktonom, nekatere vrste tudi z manjšimi ribami. Ožigalke uporabljajo za lov, saj vsebujejo strup, s katerim omrtvičijo plen, in obenem za obrambo. Ob dotiku se ožigalka sproži in iz nje se izloči strup. »Sprožitev ožigalke je eden najhitrejših procesov v naravi, zgodi se v nekaj mikrosekundah,« pojasnjuje dr. Ramšakova. Jakost ožiga je odvisna od strupa določene vrste, od mesta ožiga – najhuje je, če nas ožge po ustih, očeh ali spolovilu –, od tega, koliko strupa je bilo vnesenega v človekovo telo oz. kolikšen del klobučnjakovega telesa se nas je dotaknil, ter seveda od občutljivosti posameznika. 

Telo se namreč podobno kot pri nam bolj znanem piku čebele ali ose tudi na ožig ožigalkarja odzove zelo različno. Medtem ko nekateri ljudje čutijo zgolj močno bolečino, morajo drugi nujno poiskati zdravniško pomoč, rane se pogosto celijo nekaj tednov, brazgotine in spomin na neprijetno izkušnjo pa lahko na koži posameznika ostanejo vse življenje. 

Različne vrste ožigalkarjev

Skozi vse leto lahko v našem morju opazimo različne vrste ožigalkarjev. Nekateri se prav veličastno pozibavajo v morju, zunaj kopalne sezone jih je z obmorskih promenad prav zanimivo opazovati ter občudovati njihove pogosto pisane, močne in raznolike barve, spet drugi primerki niso prav nič lepi in še najbolj spominjajo na kup zdrizaste želatine, še posebej, če jih opazujemo že naplavljene na obalo, ko so običajno že poginili. 

Spomladi se običajno najprej pojavi morsko kolesce Aequorea forskalea. Gre za manjši prozoren trdoživnjak, tudi njegove ožigalke so prozorne in krajše, človek njegov ožig le redko zazna. V maju se običajno pojavi uhati klobučnjak Aurelia aurita in vztraja do konca junija. Ko ta pogine, se začnejo pojavljati morske cvetače Cotylorhiza tuberculata, katerih ožig človek podobno kot pri morskem kolescu komajda zazna, in veliki klobučnjak Rhizostoma pulmo, poleti lahko opazimo tudi mesečinke Pelagia noctiluca, ki jih občasno zanese k obalam. Najmanj klobučnjakov je v morju pozimi, razlog za to je preprost: v toplejših mesecih je v morju več planktona – več hrane torej. 

Opazimo lahko tudi, da so klobučnjaki zelo različnih velikosti. Največji izmerjeni primerek v slovenskem morju je imel premer klobuka skoraj meter, to je bila dalmatinska lasasta meduza Drymonema dalmatinum, ki sicer le redko zaide v severni Jadran, a pred nekaj leti so jo opazili v piranskem mandraču, nam pove naša sogovornica, ki si jo je z zanimanjem ogledala na lastne oči. Njene lovke so bile dolge približno dva metra, njen ožig je močan in boleč. V svetovnih oceanih sicer živijo še precej večji in celo smrtonosni klobučnjaki. Vrsta, ki velja za eno največjih in ki živi v Severnem morju, je levjegrivi klobučnjak Cyanea capillata. Zelo strupena žival s premerom klobuka več kot dva metra, njene lovke pa v dolžino merijo celo do 25 metrov! Ob obalah Avstralije je veliko morskih os Chironex fleckeri, meduz, ki sodijo med kubomeduze oziroma  kockaste meduze. Te so zelo nevarne, v večini ožigov je potrebna hospitalizacija, v izjemnih primerih ožig povzroči smrt. Morska osa  velja celo za najbolj nevarno morsko žival, saj ima ena meduza v sebi toliko strupa, da z njim ubije 50 ljudi, a so ožigi k sreči redki. Ožig teh vrst meduz lahko povzroči hude bolečine v mišicah, močno bruhanje, kap, odpoved srca in celo smrt, in to v le nekaj minutah. Dobra novica je, da kockastih meduz, ki so običajno manjše od klobučnjakov, v Jadranskem morju skorajda ni, razen že prej omenjene Carybdea marsupialis.

Jih je več zaradi posegov človeka v njihovo okolje? 

Ožigalkarji se pojavljajo ciklično, nekatera leta jih je več, druga manj. A vendarle je v zadnjih letih frekvenca njihovega pojavljanja v Jadranskem morju  pogostejša. Na mestu je zato vprašanje, koliko s svojimi posegi v njihovo naravno okolje k temu prispeva človek. »Res jih je zadnja leta več, predvsem že dlje časa vztrajajo vrste, kot so uhati klobučnjak, veliki klobučnjak, kompasna meduza, ki lahko precej močno ožge. Vedno bolj pogosta je tudi morska cvetača, ponovno se pojavlja tudi mesečinka. Ta je kopalcem še najbolj poznana, ker se pojavlja v velikih rojih in ker se je je treba bati, saj močno ožge. A k sreči se običajno zadržuje daleč stran od obale, jo pa morski tokovi občasno zanesejo tudi v obalne vode.«

Mesečinka se je množičneje pojavljala že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, mene je kot najstnico takrat močno ožgala, še danes je na koži vidna brazgotina, dodaja dr. Ramšakova. »Zato pa so bili pred desetletjem in več izjemno redki veliki klobučnjaki, kompasne meduze, morske cvetače, ki se zadnja leta vedno bolj množično pojavljajo, vse te vrste so tudi vedno bolj trdožive. Nedvoumnega dokaza, da je za to kriv človek, ni, veliko dejstev pa govori v prid temu, da se je zaradi povečanega ladijskega prometa, segrevanja morja zaradi podnebnih sprememb ter okoljskega onesnaževanja porušilo ravnovesje v njihovem naravnem okolju, ena od številnih posledic tega pa je tudi čedalje več želatinoznega makrozooplanktona. To pa tudi pomeni, da se bomo morali na njihovo prisotnost v našem morju navaditi ter se soočiti z njo.«

Nad tem turisti oziroma kopalci gotovo ne bodo navdušeni, še manj pa ribiči, saj jim ožigalkarji povzročajo vse večjo škodo. Mašijo jim mreže, jim onemogočajo ulov, kadar se vanje ujamejo veliki klobučnjaki, ki so zelo težki, jim mreže pogosto tudi strgajo. Klobučnjaki so nevarni tudi v ribogojnicah, saj s svojimi strupi poškodujejo ribe.  

Na Zemlji že pred dinozavri

95 odstotkov telesa klobučnjakov, ki na Zemlji živijo že več kot 650 milijonov let, sestavlja voda, brez oz. zunaj vode ne morejo preživeti. Če jih vzamemo iz vode, se njihovo telo zaradi lastne teže sesede. Njihovo živčevje sestavlja le enostavna mreža nevronov, ki upravlja krčenje mišičnih vlaken. Premikajo se s krčenjem in sprostitvijo mišičnih vlaken ob robu klobuka, ki skrčijo klobuk in iztisnejo vodo v eni smeri, to pa jih po zakonu o vzajemnem učinku potisne naprej. Glede na porabljeno energijo in na hitrost premikanja so celo najučinkovitejši plavalci med  živalmi, vendar se običajno premikajo le na krajše razdalje. 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (september 2020)

Več o reviji Gea >